Naše zgodnje izkušnje s starši in skrbniki so ključne za razvoj občutkov varnosti, ljubezni in pripadnosti. V teh odnosih se učimo, kaj pomeni biti ljubljen in kako imeti rad druge. V kolikor so naše osnovne čustvene potrebe izpolnjene, razvijamo občutek zaupanja v druge in v svet. Kadar niso, pa lahko že v otroštvu nastanejo občutki negotovosti, nezaupanja in manjvrednosti, kar vpliva na naše odnose v odraslem življenju.

Ko odraščamo in vstopamo v nove odnose s prijatelji, partnerji in sodelavci nadgrajujemo vzorce, ki smo jih oblikovali v otroštvu. Te izkušnje nam pomagajo razumeti sebe in to, kako delujemo v odnosih. Soočamo pa se tudi z izzivi, kot so nesporazumi, konflikti in razočaranja. Ti izzivi nas usmerijo v to, da premislimo o tem, kako postavljamo meje, izražamo svoje potrebe in pričakovanja ter kako se v odnosih pravzaprav resnično počutimo.

Naša sposobnost ustvarjanja zdravih odnosov je močno povezana z zadovoljevanjem relacijskih potreb. Te potrebe vplivajo na kvaliteto odnosov in na naše duševno blagostanje. Po Erskinu in Trautmannu (1996) so ključne naslednje potrebe:

• Potreba po varnosti (v odnosu se želimo počutiti fizično in čustveno varne. Želimo si, da smo lahko takšni kot smo, brez strahu, da bi pri tem izgubili naklonjenost druge osebe);
• Potreba po potrditvi, vrednotenju in pomembnosti (želimo si, da so naša čustva, misli in izkušnje pomembne drugi osebi ter da druga oseba sprejema in razume naše potrebe);
• Potreba po sprejemanju s strani zanesljive, zaščitniške in stabilne osebe (potrebujemo osebo, na katero se lahko zanesemo, katera nas lahko zaščiti in vodi);
• Potreba po vzajemnosti (želimo si, da bi nas oseba razumela na način, ker je tudi sama doživela podobno izkušnjo kot mi);
• Potreba po samodefiniciji (v odnosu lahko izrazimo svojo drugačnost, posebnosti, hkrati pa si želimo, da druga oseba spoštuje našo unikatnost);
• Potreba po vplivanju na drugo osebo (nanaša se na to, da lahko vplivamo na drugo osebo tako, da spremenimo njeno mišljenje, vedenje ali vplivamo na njena čustva);
• Potreba po iniciativni druge osebe (nanaša se na to, da druga oseba prevzame iniciativo za določena dejanja. S tem se počutimo pomembne).
• Potreba po izražanju ljubezni (da ahko izrazimo vsa prijetna občutja v odnosu do druge osebe – skrb, ljubezen, pozornost, naklonjenost, hvaležnost...)

Ko so te potrebe zadovoljene, se počutimo varne in ljubljene. Če ostajajo neizpolnjene, lahko v odnosih občutimo praznino, frustracijo, čustveno bolečino, težave z zaupanjem...To pogosto vodi v čustveno izčrpanost, nezadovoljstvo ali celo prekinitev odnosa.

Razumevanje našega vedenja v odnosih zahteva globoko raziskovanje samega sebe. Pomembno je prepoznati vzorce iz preteklosti, razumeti lasten stil navezanosti in preučiti svoje meje in komunikacijske veščine. Vse to so ključni koraki k vzpostavljanju zdravih odnosov.

Psihoterapija je pri tem lahko v veliko pomoč. Integrativna relacijska psihoterapija nudi varen prostor za raziskovanje in razumevanje vzorcev vedenja in čustvovanja. Terapevtski odnos omogoča klientu novo, varno izkušnjo odnosa. Skozi terapijo klient raziskuje svoj notranji svet, prepoznava vzroke za težave v odnosih in krepi odnos do samega sebe.